Waldorfska pedagogika je svetovni fenomen različnih kulturnih, religioznih in civilizacijskih okolij, pri čemer s svojim modelom ne negira in ne unificira omenjenih različnosti. Prav nasprotno, waldorfska pedagogika je pedagoška teorija in praksa, ki išče stik z bogato drugačnostjo človeštva, da bi v vsem tem našla skupaj z vsakim otrokom posebej tisto najbolj resnično, ki se skriva v njem kot majhen notranji odmev velikega vzklika radosti zunanje resničnosti sveta.
Waldorfskega pedagoškega pristopa ne smemo razumeti kot vsote vnaprej postavljenih pedagoških pravil in zapovedi, ki jih potem pedagog uporablja v praksi, ampak kot metodo, ki skuša v svojem najglobjem jedru razviti učiteljevo in vzgojiteljevo sposobnost, da prisluhne vsakemu otroku posebej. Waldorfsko pedagoško delovanje je mogoče šele takrat, ko se učitelj ali vzgojitelj lahko naveže skozi ta “notranji dialog” na impulz otrokove individualne (to je samo njegove in neponovljive) življenjske poti.
Utemeljitelj waldorfske pedagogike je bil avstrijski filozof in antropozof dr. Rudolf Steiner.